Etopeja

Vsebina

• Primeri iz Etiopije

The etopeja Gre za retorično figuro, ki je sestavljena iz opisa moralnih in psiholoških lastnosti osebe. Na primer: Vedno je sedel zadaj v razredu. Bil je tih, sramežljiv, a veliko bolj inteligenten od ostalih, čeprav je skrbel, da je ostal neopažen. Nekajkrat, ko je sodeloval pri pouku, je s svojim šibkim glasom, ki ga je s težavo dvignil, rekel stvari, zaradi katerih smo vsi ostali brez besed. Lahko bi rekli, da je bil kultiviran, premišljen in nepozaben ter ustvarjalen.

Sčasoma so se dodale še druge lastnosti, ki omogočajo razumevanje značaja, kot so njegova osebnost, običaji, prepričanja, občutki, stališča in svetovni nazor.

Etopeja se razlikuje od prosopografije (opis fizičnega videza likov) in portreta (literarna naprava, ki v opisu likov združuje zunanje in notranje značilnosti).

Običajno se Etiopec zgodi, ko ima lik glas, da se izrazi s svojimi posebnimi izrazi, načinom govora in slikami. V tem smislu gre za to, da pustite liku, da govori sam, z uporabo dialoga, monologa ali notranjega monologa.

Etopeja velja za gledališki vir, saj bralca prisili, da vstopi v psiho lika in predstavlja psihično stopnjo opisa.

• Glej tudi: Retorične številke

Primeri iz Etiopije

1. Njihova rutina je bila tako stroga, da so ju sosedje uporabljali za prilagajanje ur. To je bil Kant, filozof, ki se je morda zaradi svoje boleče polti do svoje smrti držal točnosti in predvidljivosti. Vsak dan je vstal ob petih zjutraj, od osmih do desetih ali od sedmih do devetih, odvisno od dneva, je poučeval zasebno. Bil je ljubitelj po obrokov, ki so lahko trajali do tri ure, kasneje pa vedno ob istem času pa se je sprehodil po svojem mestu, iz katerega ni nikoli odšel - in se nato posvetil branju in meditaciji. Pri desetih letih je šel spat.
2. Njegov edini bog je bil denar. Vedno pozoren na to, kako prodati, tudi neprodajno, nekaterim naivcem, ki so naleteli na postaji, ki jih je z besedami in demonstracijami uspel osvojiti celo z gumbom. Zanj je bilo pri prodaji vse vredno. Resnica ni bila nikoli njegov sever. Zato je dobil vzdevek sofist.
3. V njegovem nasmehu ste videli njegovo žalostno preteklost. Kljub temu je bila v preteklosti odločena, da jo bo pustila tam. Vedno pripravljen dati vse za druge. Tudi tistega, česar nisem imel. Tako je živel svoje življenje in si prizadeval, da bolečina, ki jo je preživel, ni prešla v maščevanje, zamero ali zamero.
4. Tisti, ki so mojega očeta poznali, poudarjajo njegovo strast do dela, družine in prijateljev. Dolžnost in odgovornost mu nikoli ni omejevala smisla za humor; prav tako ga ni srbelo, da bi naklonjenost pokazal pred drugimi. Religija je bila v njem vedno obveznost, nikoli obsodba.
5. Delo ni bilo nikoli njegova stvar. Tudi rutina. Spal je do katere koli ure in se naključno kopal. Kljub temu so ga imeli vsi v soseski radi, vedno nam je pomagal zamenjati mali rog na pipah ali pregorele žarnice. Tudi ko je videl, da smo prispeli obremenjeni s stvarmi, je prvi ponudil pomoč. Pogrešali ga bomo.
6. Bil je umetnik, tudi v svojem pogledu. Pozoren na podrobnosti je v vsakem kotu našel delo. Vsak zvok bi bil zanj lahko pesem in vsak stavek, fragment neke pesmi, ki je ni nihče napisal. Njegov trud in zavzetost je razvidno iz vsake pesmi, ki jo je pustil za seboj.
7. Moj sosed Manuelito je posebno bitje. Vsako jutro ob šestih odpelje tistega grotesknega psa, ki ga ima, na sprehod. Igra bobne, ali vsaj tako trdi. Torej, od 9, dokler ne veste, kdaj, stavba ropota zaradi njegovega hobija. Ob večerih celotna stavba smrdi po pripravi neznanih receptov, ki se jih je nekoč naučila njegova babica. Kljub hrupu, vonjavam in laježu psičke se Manuelito ljubi. Vedno je pripravljen pomagati drugim.
8. Očitno ga je žena zapustila. In od takrat mu je življenje propadlo. Vsako noč so ga na sosednjem dvorišču videli s steklenico najcenejšega vina in neopranim kozarcem. Njegov pogled se je vedno izgubil.
9. Nikoli se ni dotaknil mikrovalovne pečice. Počasna vročina in potrpljenje sta bila zanjo, moja babica, ključ vsakega recepta. Vedno nas je čakala naslonjena na vrata, z najljubšimi jedmi, ki so bile že razstavljene na mizi, in nas je pozorno opazovala, kako uživamo ob vsakem grižljaju, z neprekinjenim nasmehom. Vsako soboto ob 7. smo jo morali spremljati k maši. Bil je edini čas dneva, ko je bila resna in tiha. Preostanek dneva je govoril brez prestanka in vsakič, ko se je smejal, se je vse okoli njega treslo. Rastline so bile še ena od njegovih strasti. Za vsakega je skrbela, kot da sta njena otroka: zalivala jih je, jim pela in govorila, kot da bi jo slišali.
10. Besede niso bile nikoli njegova stvar, vedno je molčal: od prihoda v pisarno, v svoji vedno brezhibni obleki, do ure, ko je odbila šest, ko je odšel, ne da bi se oglasil. Ko se mu je čelo lesketalo od znoja, ga je zaradi zaskrbljenosti prebudilo, da ga neka številka ne bi zaprla. Njegovi svinčniki, s katerimi je delal neskončne izračune, so bili vedno grizljeni. Zdaj, ko se je upokojil, smo krivi, da nismo več slišali o njem.
11. Njegovo življenje v nemirnem sprehodu spominja na evangelista državljanskega duha, katerega neizmerni padec prozelitov je šest desetletij videl, kako je napajal množice, osvobajal sužnje iz gale, predvideval razdalje, fascinantne letine strasti in čudno dišal kot svoj šotor z dragocenim sandalovina dobrote in iznajdljivosti. (Guillermo Leon Valencia)
12. Pod njihovimi mirnimi obrazi cvetijo grozljive rdeče rože. So rože, ki jih goji moja roka, roka matere. Življenje sem dal, zdaj ga tudi vzamem in nobena magija ne more obnoviti duha teh nedolžnih. Nikoli več mi ne bodo položili svojih drobnih rokic okoli vratu, njihov smeh mi nikoli ne bo prinesel glasbe kroglic do ušes. Da je maščevanje sladko, je laž. (Medeja, po Sofoklu)
13. A žal! Doživim usodo, podobno kot moj oče. Sem hči Tantala, ki je živela z božanstvi, vendar je bila po pogostitvi izgnana iz družbe bogov in ker prihajam iz Tantala, svojo rodovno potrdim z nesrečami. (Níobe, po Evripidu)
14. Hči najslavnejšega državljana, Metella Scipiona, žene Pompeja, princa ogromne moči, matere najdragocenejšega otroka, me v vseh smereh pretrese taka množica nesreč, da jih lahko domnevam v glavi ali v tišini svojega misli, nimam besed ali besednih zvez, s katerimi bi jih izrazil. (Cornelia, po Plutarco)
15. Don Gumersindo […] je bil prijazen […] koristen. Sočutni […] in se potrudil, da bi bil vsem všeč in koristen, čeprav je to stalo dela, neprespanosti, utrujenosti, če ga ni stalo pravega […] Vesel in prijatelj šal in posmehov […] in jih razveselil z ugodnosti njegovega zdravljenja [...] in z njegovim diskretnim, čeprav malo podstrešnim pogovorom (In Pepita Jimenez avtor Juan Valera)

Sledite z:

• Opis
• Topografski opis